Iskrenost

Prijateljica ali sovražnica?

Če bi vas vprašali, katero izmed lastnosti najbolj cenite pri sočloveku, katero bi navedli? Jaz bi (brez predolgega razmisleka) odgovorila, da mi je najbolj ljuba iskrenost. In zakaj ravno iskrenost?

Prvič zato, ker je ni ravno v neomejenih količinah. Ker za njo večinoma stoji pogum. In ker se ji ljudje zelo radi izogibamo, četudi jo vsi (vsaj) deklarativno zelo cenimo. Drugič, zame je ta vrlina temelj za dolgoročne, pristne in poglobljene odnose. Če pomislim, koliko naših odnosov, prijateljskih ali intimnih, se je skrhalo zaradi neiskrenosti? Verjetno preveč. In konec koncev… iskrenost je predpogoj za dober odnos s samim seboj.

Tretjič, samoumevno na prvo žogo, na drugo niti ne… Trapasto vprašanje, ki si ga ob utemeljevanju iskrenosti legitimno zastavimo je, če lahko ljudje berejo naše misli? Trapasto vprašanje, ki to pravzaprav ni… Kolikokrat besnimo na okolico, ki iz nevemčesa ne razbere, da nam ne paše takšno ali drugačno postopanje? Po drugi strani pa… Kako hudiča bi pa vedel? Iz namrščenega pogleda? Čudno dvignjenih obrvi? Iz kristalne kugle? 🙂 Ali pa iz zbirk definicij namrgodenih ksihtov?

V najboljšem primeru bo kdo pri sebi celo ugibal, kaj naj bi to pomenilo in si ustvarjal lastne (verjetno največkrat napačne) sklepe… In na koncu iz predvidevanj in zgrešenih sklepov nastane le še večja godlja.

Četrtič, ne glede na to, koliko resnica boli… Kaj zamerite bolj? Laž ali resnico? Tudi tu brez hude analize vedno raje izberem resnico pred lažjo. Drži, da prihajajoči resnici nasproti vedno ne stečem v objem z najlahkotnejšim korakom tega sveta, a če ne drugega, lahko v najslabšem primeru vsaj razmislim o morebitnih spremembah. Seveda, resnica ni vedno zagon spremembe. Je prej kot kakšna krhka regratova lučka, v katero pihneš in upaš pač na odziv, na neko spremembo. 🙂 Ker brez pihanja v lučko spremembe niti ne moreš pričakovati.

In ne le, da je iskrenost predpogoj za spremembe. Ne vem, koliko se boste strinjali z mano, toda zame je (ne)iskrenost tudi ogledalo naše osebnosti. In pri tem se ne dotikam vprašanja laži ali resnice, temveč vprašanja molka ali iskrenosti.

Četudi sem velik pristaš iskrenosti, moram priznati, da me je v preteklosti veliko stala. Največ prav prijateljev, ki to v resnici niso nikoli bili. Spoznanja, da iskrenost pravzaprav le ni toliko čislana, kot radi govorimo, v tistih trenutkih, res nikoli niso najprijetnejša. A sčasoma sem spoznala, da je iskrenost zame še vedno najslajša poezija. Resda nevarna, včasih tudi fatalna poezija, a je na koncu nikoli nisem obžalovala.

Res je, da iskrenosti vedno ne pričakam(o) s stoječimi ovacijami. Drži, da je njen okus (če to niso ravno pohvale) trpek in spominja prej na grenko žganje, kot kak koktajl, sladkobnega okusa. 🙂 Ljudje se je (vsaj na prvo žogo) radi otepamo. A še vedno smelo upam, da jo imamo raje kot molk ali laž?

Iskrenosti se ljudje radi otepamo. Ker ta neusmiljeno vrta v nas, spodbuja k razmišljanju in kriči po spremembi. A sprememba nikoli ni lahka. Saj tvori mešanico odpora in radovednosti. Saj spodbuja razburkan dialog.

Vprašanj in odgovorov dialog s samim seboj. In ravno ta je ponavadi najtežji…

Comeback

Hello, it’s me, I was wondering if after all these months you’d like to meet to go over everything… Verjetno so verzi Adele najprimernejši uvod za nov zapis na blogu Pod mojim oknom, ki je žalostno sameval skoraj leto dni. Ampak imam dober izgovor. Pravzaprav več njih. 🙂

Brez večjega premišljanja lahko rečem, da je bilo leto 2015 zame eno bolj razburljivih in dinamičnih. Tako poslovno, kot tudi zasebno. In to zgolj in samo v pozitivnem smislu. Veliko časa sem namenila službi in svoji novi funkciji, ki je od mene zahtevala veliko. A hkrati mi je dala veliko več, kot sem kdaj koli pričakovala.

A začnimo od začetka. 🙂 Namreč, vsem tistim, ki ste me v  zadnjih dveh letih brali, dolgujem rezime svojih novoletnih zaobljub za petnajstico, ki sem jih z vami delila prav tukaj.

Priznati moram, da sem aktivnosti za opravljanje izpita za avto na polno zagnala. A vsa ta prizadevanja so se neslavno sfižila. Toda z resnično dobrim razlogom. Saj ga je povozil bistveno večji, če že ne kar gromozanski projekt nakupa stanovanja.

Že v začetku prejšnjega leta sem pričela s smelim preverjanjem, kakšne bi bile možnosti kreditiranja. Toda moja tedanja banka se je temu vehementno upirala, češ, da je to misija nemogoče in da naj raje o tem projektu razmišljam, ko bom iz solo statusa vstopila v status dvojine. OMG, ja. Še na banki ni moderno bit samski, ha? 🙂

Kakor koli, očitno mi je bil nakup stanovanja lani usojen. Tako sem nekega soparnega julijskega večera iz čistega dolgčasa na spletu spremljala oglase za nakup stanovanja in končno našla način, kako brez prisilne poroke ali prodajne lastnih organov naposled kupim svoje stanovanje!

Priznam, pot ni bila lahka. Trajala je skorajda dva meseca in je na koncu obrodila sadove. Na jesen sem se tako vselila v simpatično stanovanjce z veliko svetlobe. My cozy crib. ❤

Nahaja se na obrobju centra Ljubljane, a je hkrati ravno prav skrit od vsakdanjega vrveža, saj ga obdaja prelep park z brezami. Je pravo malo ljubko zavetje in moja velika zmaga. Je moj dokaz, da lahko z vztrajnostjo in borbenostjo dosežem prav vse. Moj prijazni opomnik. Da naj se osredotočim na tisto, kar me res veseli. Na to me prijazno spominja slika v spalnici na komodi v barvi belega hrasta. In moje nenehno veselje, h kateremu se vračam kot majhen otrok.

Tako se s tem zapisom vračam k svoji sreči in veselju. Čas je, da pobrišem prah pod mojim oknom. In spet pišem. Čas je tudi, da se bolj posvetim k sebi. Saj je projekt Cozy Crib zaključen. 🙂

So… Hello from the other side…And never ever give up. ❤

 

 

Ljubezen ali današnja farsa?

To, da smo si ženske z gledanjem romantičnih filmov in hlastnim branjem ljubezenskih romanov, naredile medvedjo uslugo, ni ravno novica stoletja. Idealizirani srečni konci so v nas potihem zasidrali upanje (?), da ne rečem prepričanje, da je romantična ljubezen možna. Da nekje tam zunaj med 3 milijardami nasprotnega spola obstaja vitez na belem konju (z rdečo vrtnico med zobmi), ki nas bo rešil pred vsem hudim in nas zaščitil, ane? 🙂

Ko mi tele besede polzijo po tipkovnici, mi pride na misel stih iz Čolićeve pesmi… Živiš u oblacima, mala… 🙂

Verjetno je nežnejši spol razvil sanjarjenje in fantaziranje o romantični ljubezni do popolnosti. In ja, dostikrat nas (verjetno) pri tem dodobra zanese in pričakovanja presegajo realnost. No, kdo bi vedel, kaj je preveč in kaj je premalo, kajne?

Spet na drugi strani je fascinantno odkrivanje, kako si ljubezen predstavlja nasprotni spol. Morda sama naivno izhajam iz prepričanja, da so tudi moški občutljiva bitja. Četudi jih od majhnih nog učijo, da je treba »bit dec« in solze enostavno zadržat. No, v Sloveniji se jih tudi zgodaj uči, da se solze dobro utopijo v kozarcu ali dveh žganega. Škoda. Ker se morajo že v rosnih letih učiti sprenevedanja in zanikanja samih sebe.

O ljubezni so skozi zgodovino človeštva razpravljali že številni. Predvsem pesniki in pisatelji, ki so znali v svojih zapisih do konca razodeti svojo dušo.

 

No ja, to je bilo stoletja nazaj. Sedaj smo v modernem, praktičnem 21. stoletju.

Pred časom sem na spletu zasledila članek o novi knjigi s pomenljivim naslovom Ljubezen ali današnja farsa, slovenskega avtorja Sebastiana Horvata. Ta v svojem izhodišču ugotavlja, da je zares srečnih le pet odstotkov parov. V isti sapi tudi zatrjuje, da ljubezen ni nič evforičnega ali bombastičnega. Da je ljubezen le razumsko stanje, kjer je prostora za čustev malo, ali sploh nič.

In da seks z osebo, ki ni tvoj partner, ni varanje. Pri tem previdno predvidevam, da definicij varanja pri prevaranih ni preverjal.

Prav tako je tip prepričan, da je spolnost samo fiziološka potreba, ki jo pač moramo zadovoljiti, kot vse ostale.

Močna in udarna izhodišča, ni kaj.  

Verjetno v času, ko nam tempo življenja narekujejo instant teme in družabna omrežja, take teorije pijejo vodo bolj kot kdaj koli prej. Gibamo se v času, kjer odstotek zadovoljstva dvigneš tako, da zadovoljuješ svoje fiziološke potrebe. Enkrat jih pač zadovoljiš z neobvezujočim seksom s prsato sosedo ali postavnim sosedom, drugič s steklenico rujnega, tretjič z znašanjem besa in jeze nad svojimi otroci in tako dalje.

Živimo v času, ko so naše fiziološke potrebe pred potrebami drugih. In ko podivjano vedenje lahko opravičuješ z navadami živali in drugih kultur. Ko si pravila igre postavljaš sam, čeprav je na igrišču več igralcev. Ko jih jebe. Saj samo zadovoljuješ svoje potrebe. In bog ne daj, da ti kdo skakanje čez plot definira kot varanje, ker ga boš itak obdolžil, da je zafrustriran in zaplankan.

Horvat, moram ti čestitat. Nekateri so se z bedo slovenskih družin ukvarjali desetletja. Ti si jo rešil v instantni minutki. Zadovoljevanje fizioloških potreb je rešitev. Z njo se bo odstotek srečnih dvignil. Pajade!

…U ovim godinama ni ljubav više nije pobjeda… [Dino Merlin]

 

Dan žena v 50 odtenkih megle

Frida Kahlo. Meryl Streep. Oprah Winfrey. Princesa Diana. P!nk. Svetlana Makarovič. Ženske z velikim Ž. Razlog, zakaj je lahko vsaka ženska ponosna, da pripada nežnejšemu spolu.

Vprašate se, zakaj so del mojega jagodnega izbora. Kljub njihovi unikatnosti in različnosti imajo vse med njimi skupni imenovalec. Upornost. Družba jim je večkrat rekla ne in jih teptala. Pa so se vdale? Nikoli.

Frida Kahlo. Sporočilnost njenih slik in njena miselnost je še kako provocirala takratno družbo. Svoji drugačnosti je ostala zvesta do smrti. Meryl… kraljica filmskih platen. Baje so ji rekli, da je pregrda, da bi ji v Hollywoodu kdaj koli lahko uspelo. Uh, kako so se zmotili. 🙂

Oprah, za njo še kako drži verz pesmi (meni tako ljubega!) Dina Merlina… Na vrhu uvijek ima mjesta, ako se krene sa dna. Temnopolta sirota iz revnega Misisipija, ki je prilezla do samega vrha in ustvarila pravi medijski imperij. Princesa Diana. Na vsak način so jo skušali spraviti v kalup. In da ja ne bo monarhiji v zadrego. Živela je po svoje. Do svojega zadnjega diha. Pink očitajo, da vse včasih obnaša prostaško in nedamsko. Ker pač včasih preklinja in pove praktično vse, kar ji leži na duši. Pa ji je mar? Fuck and hell no. Punca tera svojo špuro. 🙂

Ob izjavah in delih Svetlane Makarovič se trese vsa slovenska družba. Pred njeno bistroumnostjo ni varen nihče. Podmukli politiki, dvolična cerkev ali sprevržena družba. Ta dama slovenske poezije vedno znova preseneča s svojo ostrino in hudomušnostjo, ki ne prizanaša nikomur. Je zagovornica zatiranih in ubogih. In velika prijateljica živali.

Všeč mi je, da vsaka izmed teh čudovitih žensk vztraja na svoj način. Ne glede na to, kolikokrat jim družba reče, da je njihova pot zgrešena in napačna. Ker se znajo zbadljivim komentarjem le nasmehniti in z dvignjeno glavo iti naprej.

Zaradi takih velikih imen sem vsak dan posebej ponosna, da sem ženska.

Drage bralke mojega bloga… Uživajte. Ne le ob našem prazniku, temveč vsak dan. Privoščite si le najboljše. Novo oblekico in super čevlje. Razvajajte se. Uživajte v tortici v vaši najljubši kavarni sredi mesta.

Oglejte si film 50 odtenkov sive, četudi zraven kak pripadnik moškega spola nerga in jamra, kaj vam je tega treba. O, madonca, da je treba. Res je, da 50 odtenkov sive (ali megle) ne bo rešil sveta pred tretjo svetovno vojno. Hkrati verjetno tudi drži, da je film fikcija. Pa kaj potem? Se je kdo kdaj vprašal, kaj je realnega v Vojni zvezd ali pa James Bondu? Verjetno ne. Babji film jim pač gre na živce. 🙂

Kakor koli, drage moje. Svet je široko odprt za vas, da postanete vse, kar si želite. Bodite močne in odločne. In dovolite si sanjati. Tudi, ko vam drugi rečejo ne, si ve vedno recite: DA.

In kot pravi Beyonce: Women can run the world. 🙂

Smo res vsi Charlie Hebdo?

Do kod sega pravica do svobode govora?

V tem tednu je svet pretreslo nasilno dogajanje na sedežu uredništva časnika Charlie Hebdo. Trije muslimani so vzeli pravico v svoje roke in v zasedi sedeža uredništva vzeli življenje kar dvanajstim ljudem. Grozljivo dejanje, na katero ne more biti ponosno nobeno človeško bitje.

Krvavemu masakru je do danes sledila kopica obsodb in nestrinjanj s takim postopanjem. Večina komentatorjev pa se je osredotočila tudi na pravico do svobode govora. Da so nasilneži s tem pogromom nad svobodo govora ustrelili direktno v srce demokracije. In da je to nedopustno.

Da je nasilje nesprejemljiv in primitiven način za reševanje težav, so nas (upam, da vse) učili starši že od majhnega. Prav tako vemo, da z nasiljem ne rešimo popolnoma ničesar. Še več, nasilje rodi nasilje in kot tako zame absolutno ni sprejemljivo.

Pa vendar se mi je ob nedavnih dogodkih v Parizu sprožilo kar nekaj vprašanj. Ravno na temo pravice do svobode govora. Zgodovina človeštva je skozi stoletja pokazala, da potreba po zaščiti te pravice obstaja. Pred par sto leti se je bilo na primer potrebno boriti za pravico do govorjenja resnice. Takrat osovraženi Galileo Galilei, ki danes velja za uglednega intelektualca tistega časa, je zaostali klerikalni eliti skušal dopovedati, da je Zemlja okrogla. A takrat žal neuspešno. Veliko modrih mož je stoletja nazaj končalo na vislicah le zato, ker je govorilo resnico.

Ravno iz tega razloga je razvoj sodobnih političnih sistemov poskrbel za pravico do svobode govora. Danes za njen temelj veljata Splošna deklaracija o človekovih pravicah iz leta 1948 in Mednarodni pakt o državljanskih političnih pravicah. No, če prvi dokument govori le o pravici kot taki, drugi že govori o tem, da ta pravica ni absolutna. In da ima tudi svoje omejitve. Svoboda pravice govora se tako ustavi pri meji spoštovanja pravic drugih posameznikov in njihovega ugleda. Hkrati obadva dokumenta zelo jasno govorita o spoštovanju tuje nacionalnosti in vere.

Začela sem se spraševati, če sta res našteta dokumenta s pravico do svobode govora legitimizirala žaljenje tuje vere, v tem primeru islama (ali pa če hočete katere koli druge vere)?

Winston Churchill je nekoč postregel z zanimivo izjavo o pravici do svobode govora. Nekateri naj bi si jo namreč predstavljali tako, da lahko rečejo in izdavijo dobesedno karkoli. Ko jim nekdo nekaj zabrusi nazaj, pa so popolnoma zaprepadeni.

Seveda se pravica do svobode govora zdi sprva zelo mamljiva, saj na prvi pogled dopušča marsikaj. Pa vendar temu ni tako. Pravica kot taka te namreč ne zaščiti pred posledicami tvojih izjav, ki so lahko za koga celo žaljive ali nesprejemljive. Tako lahko namreč na te izjave gleda sogovornik. Tudi to je njegova legitimna pravica.

Dvomim, da so se posamezniki, ki so se zavzemali za svobodo govora, borili za pravico do sovražnega govora. Menim, da so se takrat borili za pravico do argumentirane debate. Znanstveniki celo za govorjenje resnice, ki je bila takrat prepovedana.

Sprašujem se, kakšna je ta pravica do svobode govora, ki žvižgačem, kot je Julian Assange preprečuje govorjenje resnice, na drugi strani pa se hahlja satiričnemu (?) Charlieju Hebduju, ki s prstom kaže na drugače verujoče muslimane?

No, če imamo pravico do svobode govora le zato, da lahko na njeni podlagi zbadamo in provociramo drugačne, je jaz nedvomno nočem.

In Charlie Hebdu, ko boš imel jajca (ali pa jajčnike) za to, da priklopiš vzgojni šamar predstavnikom velesil, ki se v imenu demokracije vojskujejo po svetu in širijo svoj evangelij, takrat boš moj Supermen. Ko boš na svojih straneh sprovociral neučinkovito francosko vlado, ki mladim ne daje zaposlitve, boš moj junak. Junak, ki razume šolske osnove svobode govora. Šele takrat bom brez oklevanja čebljala, da sem tudi jaz Charlie Hebdu.

Vse dokler bo zate tarča posmeha verujoči jud, budist ali muslimanka z naglavno ruto iz neke male, revne države, pa boš zame neodgovorni papirnati nestrpnež!

Novoletne zaobljube

Jap. Letnica 2015. Bučno s(m)o jo dočakali. Silvester je mimo. Obleganje in bombardiranje (beri: petardanje) tudi. In skupaj s tem tudi divje veseljačenje in pijančevanje. Kot bi hudomušno zapisala moja soborka, blogerka Breskev, sedaj je ugasnil legitimni (?) razlog za množično lokanje in pumpanje želodcev. 🙂 Kot bi rekla Oprah Winfrey, je z novim letom prišel čas pozdravljanja novih priložnosti, ki nam bodo omogočile možnost novih začetkov. In s tem tudi možnost, da stvari končno speljemo pravilno in do konca.  

Začetek novega leta je zato nedvomno čas, v katerem se vsak pri sebi, bolj potihem ali pa naglas, lahko vpraša, katero od medenih prazničnih želja ali pa ciljev bo spravil k življenju. Ker ja, medene želje se na jeziku lepo topijo, denejo ušesom in božajo ego. 🙂 No, vsaj začasno. Če pa jih ne realiziramo, se prej ali slej prelevijo v veliko zadrego. Za katero upamo, da se je čez dva ali tri mesece ne bo kdo od bližnjih dotaknil. In nas nato provokativno zbodel, kako napreduje še ena izmed shujševalnih kur, ki smo jo tako pompozno napovedali in nato tako neslavno ubili. 😉

Ja, novoletne zaobljube. Ljudje se jim navadno nasmihamo, ker vemo, da se navadno nikoli ne uresničijo. No, z redkimi izjemami. Malokrat pa se vprašamo, zakaj je temu tako. Morda zato, ker cilj ali idejo glasno napovedujemo, manj pa se posvetimo ocenam, koliko je cilj realen. Še manj pa se nameni časa za planiranje. Na primer, vzemimo planiranje čisto po žensko: kako hudiča mi bo v dveh mesecih uspelo izgubiti 15 kil? Je ta cilj sploh realen in ne nazadnje zdrav za naše telo? (Nope, to ni moja letna zaobljuba 🙂 ).

In če se oziram nazaj, je ravno tako postopanje idealen recept za neuspeh. Ja, če hočete tudi za kakšen moj neuspeh v preteklosti.  

Res je, da imamo ljudje ogromno želja in ciljev. Nekaj drugega pa je, koliko smo se za cilj nečemu pripravljeni odpovedati? Koliko časa in energije mu bomo namenili? O tem pa ljudje redkeje razmišljamo. Na koncu nato ugotavljamo, da je bilo namero najlažje izreči. Za občutno težjo pa se je izkazala njena realizacija.

Ravno zato sem se tudi jaz odločila, da svoje cilje letos delim javno, bolj kot kdaj koli. Kar na svojem blogu. Na ta način bom dosegla dvoje: večkrat letno se bom tako ali drugače spotaknila ob svoje zaveze, hkrati pa računam na to, da me bo kdo od vas, dragi bralci, špiknil in povprašal o statusu mojih ciljev. *devil eyes* 🙂 🙂 🙂 In ne nazadnje, da lahko tekmujem sama proti sebi. In tako preverim, iz kakšnega testa sem. In ja, da vidimo, če bom konec leta v popolni ali le delni zadregi. 😉

In kot pravijo Kitajci, tisoč milj dolgo popotovanje se začenja z le enim korakom… In zato tukaj strumno stojijo.

Moje novoletne zaobljube:

Prva zaobljuba je, da bom poskrbela za večji nadzor lastnih misli. Kaj s tem mislim? Mati narava mi je pred 29 leti v zibko položila hudo, temperametno kri. Rodila sem se v temperametnem, bosanskem okolju, kar je nedvomno oblikovalo mojo ognjevito osebnost. 😉 Da bi mati narava še dodatno prilila olja na ogenj, me je določila, da se rodim decembra, kot strelka. Pozor, ne se smejat, to so resne stvari! 🙂 Moj jugo-strelski temperament zna občasno poskrbeti za divja čustvovanja, od plusa pa do minusa, kar vedno ni slabo, včasih pa pač je. Iz tega razloga si za svoj cilj postavljam obvladovanje svojega temperamenta. Zavedam se, da me čaka dolga in trnova pot, ampak vseeno, pa kar pejmo. 😉

Tudi druga zaobljuba se bo morda komu zdela smešna, vendar meni niti ni. V lanskem letu sem večino časa namenila delu in službi, kar je pomenilo, da je bil čas za uživanje res skopo odmerjen… Zato sem si za letošnje leto prisegla, da bom zase našla več kakovostnega prostega časa. Namenila ga bom malim ali pa večjim užitkom. To bodo cukri za mojo dušo. Sestavljeni bodo iz manjših izletov ali potovanj, masažic in obiskov koncertov. Tu naj povem, da sem že na dobri poti, saj sem si ravno na Silvestra kupila karto za enega izmed zame najboljših izvajalcev na Balkanu, Dina Merlina! V Ljubljano prihaja ravno na Valentina. ❤ Joj, sem že nestrpna kot otrok, da ga spet vidim na odru! 😉

Tretji cilj je najbolj »merljiv« od vseh in je čas, da ga končno pripeljem pod streho. To je izpit za avto. Jap, nikar se čudit. To je greh iz preteklosti, ki ostaja odprt še danes. Enostavno, kot priseljenka se ga v Ljubljani nikoli nisem lotila, ker mi ni bil potreben. Vse je bilo na dosegu roke. No, sedaj, ko počasi vstopam v trideseta, je čas tudi za ta podvig. Jap, fantje in dekleta, pazite se, z vsem svojim temperamentom prihajam na cesto! Vrumvrum! 😀

Seveda brez tega cilja ne bi bila tipična ženska. Brez skrbi, cilj ni minus dvajset kil v sedmih dnevih, ni tako hudo. Hujšanje ali kakršna koli obscena oblika stradanja ni v planu. Je pa moja zaveza, da pridem obiskat kakšno izmed telovadnic vsaj trikrat tedensko, kot sem to počela svoje čase. Bomo videli, kako bom pridna, kajne? Nedvomno o tem tudi poročam. 🙂

In še za konec… Ker pravijo, da si včasih moraš sam ustvariti svoje sonce (Sometimes you have to create your own sunshine), sem se odločila, da si v svojem stanovanjcu omislim kozarec sreče. Gre za kozarec, v katerega bom pisala listke sreče. To bodo lahko lepi spomini iz preteklosti, pozitivne misli, odštekane šale ali kaj tretjega. Tudi tu vam javim, kako pridno se kozarček polni. 🙂 🙂

Takole, dragi podokničarji. To je bilo mojih žametnih pet za letos. O napredku in vseh zastojih vam pridno javljam. 🙂 A hkrati pa… izziv ne bi bil zanimiv brez izziva za bralce. Si upate podeliti tudi vaše letošnje zaveze? Na mojem ali pa svojem blogu? Sprejmite izziv! I dare you to do it. 😉  

Slovo 2014 in pozdrav 2015

Noro. Le še trije dnevi nas ločujejo od novega leta. In ja, spet se sprašujem, kam neki je čas tako hitro pobegnil. Še včeraj smo godrnjali nad mrzlim poletjem, sedaj pa kukamo skozi okna in strmimo v zasnežene poljane in se oziramo za skoraj preminulo 2014. 🙂

Hja, štirinajstica… Ne vem, kakšno je bilo letošnje leto do vas, vendar zase lahko rečem, da je postreglo s kar nekaj adrenalina, tako v zasebnem, kot poslovnem smislu. Moje leto je bilo prepleteno tako s huronskim smehom, kot tudi neizmerno žalostjo in bolečino. Letnica 2014 mi je večkrat postregla s padci, a hkrati tudi z vzponi. Ne glede na to, da so bili padci včasih trdi in boleči, bom zanje hvaležna, saj sem se le ob njih lahko spet česa naučila in šla naprej še močnejša.

Začetek tega leta je popestrila nova, sveža zveza, ki je sprva obetala veliko. Mrzlo zimo je grel občutek sreče v dvoje, ki pa ni trajal dolgo. Le nekaj mesecev za tem je romanca ugasnila.

Sprva je bilo zavedanje, da sem zaključila zvezo z ljubljeno osebo, sila boleče. Potrebno je bilo preklopiti iz navajenosti življenja v dvoje na življenje v solo. Iz romantike v samoto. In ne, preklop ni bil enostaven. Tekle so krokodilje solze in spraševanje, če razhod vseeno ni bil napaka. In kaj, če bi jo morda bilo potrebno odpraviti. No, mesece kasneje je sledila ugotovitev, da ni šlo za napako, temveč za svojstveno zmago, za katero sem danes neskončno hvaležna. Kajti … ni nujno, da je slovo neke osebe vedno izguba. Lahko je tudi zmaga.

Res, da je ljubiti drugega lepo, vendar v osnovi je dobro, če ne še lepše, če najprej spoštuješ sebe. Šele takrat lahko odnos zažari v pravem siju. Nujnost samospoštovanja je bila zame ena najmočnejših lekcij letošnjega leta. In verjamem, da me bo v naslednjem letu še vedno česa naučila. 🙂

Po tem spoznanju sem se v letošnjem letu še bolj kot sicer zagnala v delo. Svoj fokus sem posvetila svojim poslovnim ciljem in jih skušala v čim večji meri dosegati. No, trud se je očitno izplačal. Saj je nekaj mesecev kasneje temu sledilo napredovanje v službi! Hkrati sem bila prvič v življenju vesela oznake, da sem nedoločena. No, biti nedoločen je tudi na neki točki dobro, kajne? 😉

Hkrati sem vesela zaradi prav posebne spodbude, ki je prišla iz mojega virtualnega okolja. Namreč, kar nekaj virtualnih znancev me je nehote spodbudilo, da ponovno obudim svojo strast – pisanje. In tako se je konec letošnjega junija rodil blog Pod mojim oknom.

Ja, moj ljubki mali prostor, kjer lahko zapisujem svoje nore (včasih naivne) sanjarije. Spet drugič je Pod mojim oknom moje varno zavetje, kjer se lahko po mili volji razpištoljim nad dogodki, ki mi odbijejo pokrovko. 🙂 Vesela sem tudi, ta blog ni le prostor za moje pisarjenje, temveč da se kdaj pa kdaj zazna tudi na drugih spletiščih. Letos mi je pogostokrat nasmeh na obrazu narisala tudi blogerska spletna stran drugisvet.com, ki je objavljala moje zapise. Wow, kako sem bila takrat srečna!  

Hkrati sem kar pošteno ponosna tudi nad lepo številko klikov, ki se je nabrala v zadnjih šestih mesecih. Ja! Moje drage bralke in bralci, na podmojimoknom.com ste klofnili skoraj pettisočkrat! Res, iz ❤ hvala, da me spremljate.

Ker je to moj zadnji zapis v tem letu, naj se štirinajstici še enkrat zahvalim. Za vse lekcije, za materialna in nematerialna darila in ljudi, ki so mi prečkali pot. Zahvaliti pa se moram tudi za solze in smeh, ki v življenju hodijo z roko v roki. Ne glede na sivino, ki je bila tudi prisotna, si bom tebe, štirinajstko, zapomnila le po dobrem. Ker na koncu vedno šteje le dobro.

Vam dragi bralci bloga Pod mojim oknom pa želim: da bodo vaši koraki v letu 2015 odmevni in vaše besede pogumne. Naj bo leto 2015 za vas iskrivo in polno sočnih trenutkov. In kot že zapisano: pozabite na slabo, osredotočite se le na dobro, saj na koncu šteje le dobro. Srečno v 2015! ❤

Svi smo mi Sead Mulahasanović

Pisalo se je leto 1998, ko se je v slovenskih kinematografih vrtel film Outsider. Zgodba Seada Mulahasanovića, gimnazijca bosanskega rodu, je takrat dvignila veliko prahu in vzbudila mešane občutke. Najbolj primitivni so v tem filmu našli ogromno izvirnih štosov na račun Bosancev (beri: vseh narodov, ki bivajo južneje od Kolpe), spet bolj kritični so v njem našli ogledalo slovenski družbi, ki ni bilo prav lepo. Film je za seboj pustil mnogo sporočil. Eno izmed njih je tudi vprašanje o posameznikovem poreklu. Poreklo. Očitno tako pomembna komponenta v slovenski družbi, ki te lahko oblikuje ali pa zjebe do temelja. Tako kot nesrečnega Seada Mulahasanovića. Četudi je film orisal davno leto 1979, se zdi, kot da Slovenija 35 let kasneje ostaja popolnoma ista.

35 let kasneje, v času veseljačenja in čarobnih decembrskih dni, je Slovenijo iztirila zgodba še enega outsiderja. Katerega outsiderja, me boste vprašali. Veste, na tistega desetletnega dečka iz Tuzle mislim. Mali kratkohlačnik se je z materjo (verjetno v želji po boljšem življenju) preselil v razvito in urejeno Slovenijo. In ja, ker je Bosanec, ga to apriori naredi outsiderja. In kandidata za to, da ga zasmehujejo razvajeni in nevzgojeni paglavci. Ti imajo pravico Bosančku očitati, da nima kaj obleči in da nima kruha. In da kako narobe je, če je Bosanc. In kot da to še ni dovolj, imajo Bosančka tudi pravico premlatiti do modric. Da bo ja vedel, da je sedaj na slovenski zemlji.

Ja, outsider po slovenski klasifikaciji. Aha, ker je pri nas je narobe biti drugačen. Pa če si Bosanec, pohabljen, gej ali v osnovi drugačen, boš kanta za smeti vsakemu, ki si najde pet minut časa za grenjenje življenja. Pa naj bo to fašistoiden smrkavec iz šolskih klopi ali pa celo ravnatelj šole, ki bo v svetem prepričanju trdil, da si si batine pravzaprav zaslužil. Seveda. Sošolca se sme premlatiti le zato, ker ne želi oditi iz razreda! Hkrati avtoriteti šolstva ne bo niti nerodno priznati, da je nesrečnega otroka iz Bosne poslal med prave strupene kače, v razred, s katerim so že prej imeli težave. Vendar vseeno, tudi strupene kače so za Bosančka vredu, kajne. In na koncu, najbolj napačno pri vsem tem ni nasilje, ampak dejstvo, da je mama malega outsiderja zadevo pripeljala pred medije. Mar bi ja bila tiho in ne povzročala težav, saj imajo v šoli v Desklah vse pod kontrolo. Nemara bi ta isti ravnatelj šole ravnal enako, če bi se to dogajalo njegovemu otroku. Seveda, v dobri veri bi svojega otročka poslal med strupene kače in se mirno zanašal na sistem, ki nikoli (?) ne zataji.

Oh, ja, kljub vodi, ki je pretekla v 35 letih, outsiderji v Sloveniji ostajajo isti. To niso kriminalci, nasilneži, koruptivneži in podrepniki. Ne. Outsiderji v slovenskem prostoru ostajajo isti. To so čefurji vseh vrst, geji (ali po slovensko: pedri), Romi (ali po slovensko: cigani) in vsi drugačni. Lahko, da bo enkrat zmotila višina ali teža, drugič barva las in kože, tretjič kakšna telesna hiba. Ker očitno v Sloveniji brez dežurnih krivcev ali outsiderjev ne zmoremo. Potrebna nam je boksarska vreča, v katero lahko brez prestanka brcamo in jo mlatimo. In fino je, če je pri tem nema in tiha. Da udarce tiho sprejema. To imamo v Sloveniji radi.

Pozabljamo pa, da prej ali slej v življenju pride nekdo, ki nas skuša zatreti bodisi z verbalnim, bodisi z neverbalnim nasiljem. In da nam takrat apatija do nasilja ne bo pomagala. Zato se je vsakič ob nasilju dobro spomniti na misel nemškega pastorja Martina Niemӧllerja…

»Najprej so prišli po komuniste, vendar nisem spregovoril, ker nisem bil komunist. Nato so prišli po sindikaliste, vendar nisem spregovoril, ker nisem bil sindikalist. Nato so prišli po Jude in nisem spregovoril, ker nisem bil Jud. Potem so prišli pome, vendar ni bilo več nikogar, ki bi v mojem imenu sploh lahko protestiral.«

RECI NE NASILJU!

Zasmehovanje tuje bolečine

Ljudje radi rečemo, da je smeh pol zdravja in da bi bilo življenje lažje, če bi se več smejali. Drži, humor je imenitna začimba, ki popestri pust in dolgočasen vsakdanjik. A hkrati, če je te začimbe preveč, jed ni več tako lahko in prijetno prebavljiva. Na kaj pravzaprav mislim?

O mejah sprejemljivega humorja sem začela razmišljati pred tedni, ko so se v nekem kratkem časovnem obdobju pred menoj zvrstili zanimivi dogodki. Bilo je eno izmed juter, ko sem se pripravljala na odhod v službo. Navadno jutranje priprave potekajo v družbi jutranjega programa ene izmed slovenskih radijskih postaj. Bil je teden, ko se je v prestolnici odvijal maraton in čas, ko se je na veliko govorilo o eboli. Bolezni, ki je prizadela na desettisoče ljudi v Afriki. Rekli boste, kakšno zvezo ima maraton z ebolo… No, na omenjeni radijski postaji se je eden izmed voditeljev jutranjega programa pripravljal na udeležbo na tem maratonu. Med udeleženci teka pa je bil tudi športnik, kenijskega rodu.

Osrednjemu voditelju jutranjega programa se je zdelo primerno, da svojega kolega spodbudi k hitremu teku tako, da namigne na ebolo, ki naj bi jo prenašal Kenijec. Češ, teci hitreje, da se ne nalezeš. Temu je nato v studiu sledil glasen krohot.

Čez nekaj dni je na isti radijski postaji sledila še ena iz žametnega izbora. Tokrat se je v eter javil poslušalec, ki je z radijsko postajo želil deliti trenutno prometno stanje. No, v resnici je želel vesoljni Sloveniji povedati, da se s svojo družbo vozi kvalitetno vinjen. Kdor misli, da radijska postaja česa takega ni želela deliti s slovenskim občestvom, je naiven. Še več. Iz posnetka, iz katerega se je jasno razbralo, da se pijana družba vozaka po slovenskih cestah, se je razvila »dobra« osnova za štosiranje na temo pijančevanja. Verjetno so se temu lahko smejali le tisti, ki jih alkohol na cesti ni nikoli neposredno oškodoval bodisi s poškodbo, bodisi celo s smrtjo najbližjega.

Da pa ne bomo ostali le znotraj okvirjev naše ljube dežele, naj izpostavim še eno iz tujine. Tokrat iz bratske Srbije. Pred nekaj dnevi se je osrednji štoser Srbije, Ivan Ivanović, odločil, da se bo ponorčeval iz mladoletnih Bosank, ki so zanosile v času vojne v Bosni. Štos je šel nekako takole: »Kdor pravi, da modre čelade v času vojne v Bosni niso bile učinkovite, se moti. Poglejte namreč vse tiste mladoletne Bosanke, ki so v tem času zanosile.« No, omenjena fora ni bila tako neopažena kot prvi dve v Sloveniji. Na humorista so se spravili tako bosanski novinarji in intelektualci, kot tudi zagovorniki človekovih pravic.

Le nekaj dni po omenjenem debaklu se je Ivanović v svoji oddaji opravičil vsem prizadetim in se hkrati jel opravičevati, da je štos šel bolj na neučinkovitost dela modrih čelad v času vojne, kot pa na nesrečne Bosanke. Kakor koli, štosa tudi ob tej izdatni razlagi nisem razumela. In ne nazadnje, kdo se zmore smejati vicem na temo posilstev? No, v duhu pravega balkanskega temperamenta seveda tudi Bosanci niso ostali dolžni Ivanoviću. V jeznih pismih so mu priporočili, da naj na lastni koži (ali pa na koži svojih družinskih članic) izkusi izkušnjo posilstva, kar mu pa sploh ni bilo smešno. Še več, upal si je komentirati, da tako daleč Bosanci res ne rabijo iti. Da je to neokusno. Ponovno, zanimivo, neokusna je izkušnja takrat, ko se zgodi na tvojem hrbtu. Prej pa pač ne. Do takrat je ta lahko le osnova za še en (ne)okusen štos.

Res, nenavadno zanimivo je, kako egocentrični smo ljudje. Naš ozki pogled seže le do mej lastnih gredic. Čez njih pa nočemo (ali pa si ne upamo) pogledati. Ko se iz luksuznega prestola nasmihamo tuji nesreči, pozabljamo, kako lahko je sreča izmuzljiva. Noro abotno je, kako lahkotno se razleže krohot na račun tuje bolečine in kako ta hitro ugasne, ko bolečina zavije pred lasten prag…

Sprenevedanje po slovensko…

Pred slabimi štirinajstimi dnevi je Slovenijo zaobjel pravi medijski cunami. Zgodba, ki jo danes na sončni strani Alp pozna že vsak. Ravnatelj srednje šole naj bi si med odmorom v kabinetu oralno privoščil učiteljico matematike. Nesreča je hotela, da je omenjene strasti ovekovečila kamera nadebudnega srednješolca. In da bi bil njegov občutek moči še večji, se je odločil posnetek divjih šolskih strasti deliti z vesoljno Slovenijo.

Ta je ponujeno kost zagrabila kot stekel pes. Devetsekundni pornič (?) je na medmrežju in v medijih zaokrožil kot virus. V 24 urah je postal najbolj gledan posnetek na Slovenskem. Na družabnih omrežjih se je na ta račun zvrstilo na tisoče komentarjev. Od posmeha do obsojanja podivjanih hormonov učiteljev. Drugi pa so se zgražali nad učencem, ki si je drznil snemati in nato javno objaviti posnetek popolnoma »naravnega  početja.«

No, in ko se je že morda zazdelo, da je stvar iz glavnih naslovnic dokončno poniknila, je ravnatelj pred dnevi poskrbel za presenečenje s priznanjem, da je na posnetku navsezadnje on. Včeraj zvečer pa je odjeknila novica, da se je ravnatelj pod težo vseh pritiskov zlomil in svojo zgodbo zaključil s samomorom…

Mediji o žalostni novici praktično niso poročali, nekateri so jo potisnili v ozadje dnevnih novic, tretji pa so se elegantno ovili v molk. No, medtem, ko so se mediji ovili v tišino, je ponovno završalo na družabnih omrežjih. Tokrat so sledile groteskne obsodbe medijev in javni pozivi k odstopom urednikov medijskih hiš. Pisalo se je o grozljivi ravnateljevi usodi in prizadetih svojcih. Sedaj so se odprle tematike, o katerih smo lahko pred štirinajstimi dnevi le sanjali. Naenkrat se je pojavilo na tone družbeno-odgovornih posameznikov, ki so postali zgroženi nad novinarsko politiko. Res ne vem, kje so se ti isti intelektualci potikali ob začetku afere? Nemara pa jih je afera zajela »šele« štirinajst dni kasneje, ko se je zgodilo najhuje?

Sicer sem se od javnega polemiziranja na to temo distancirala. Priznavam pa, da ob začetku afere nisem bila navdušena ne nad odprtimi načeli in nazori glavnih akterjev posnetka, prav tako pa tudi ne nad drznostjo srednješolca, ki je zgodbo dveh posameznikov vzel v svoje roke in jo podelil s širno Slovenijo. Prepričana sem (bila) namreč, da obstajajo primernejši prostori za deljenje intime dveh poročenih ali pa ljubimcev, kakor koli. Moje mnenje je (bilo), da seks (učiteljev ali učencev!) v šolo ne spada. Hkrati sem očitno naivno prepričana, da starši poučijo otroke o tem, da pametne naprave lahko hkrati prinašajo korist, kot tudi istočasno veliko škodo. Ampak to je le moje naivno mnenje, ki ga ohranjam enakega, ne glede na dogodke, ki so temu sledili.

Hkrati pa me je ob dogodkih, ki so se odvili v zadnjih 24 urah, spreletel srh in občutek groze. S spleta so izginile glasne obsodbe in zgražanja. Kamenjanja je bilo naenkrat konec. Ravnatelj je iz grešnika prešel v ubogo žrtev. In pozor: žrtev medijev in ne krvoločnih komentatorjev, ki so se ob posnetkih še ne dolgo nazaj naslajali. Pričel se je cikel sprenevedanja. Nenadoma so za nastalo situacijo okrivili medije. Medtem pa dežurnega krivca za serijske klike in mastna komentiranja šolskega posnetka niso iskali.
Hkrati ni nikogar obšla misel o precej znanem dejstvu. Raja najraje posega po precej rumenih vsebinah. Najbolj brane so Slovenske novice, najbolj gledani pa resničnostni šovi z lahkotnimi vsebinami. V manj kot dnevu se je izkazalo, da je v Sloveniji dva milijona prebivalcev s štirimi milijoni obrazov. Oh, Slovenija, mar te ni sram?