To, da smo si ženske z gledanjem romantičnih filmov in hlastnim branjem ljubezenskih romanov, naredile medvedjo uslugo, ni ravno novica stoletja. Idealizirani srečni konci so v nas potihem zasidrali upanje (?), da ne rečem prepričanje, da je romantična ljubezen možna. Da nekje tam zunaj med 3 milijardami nasprotnega spola obstaja vitez na belem konju (z rdečo vrtnico med zobmi), ki nas bo rešil pred vsem hudim in nas zaščitil, ane? 🙂
Ko mi tele besede polzijo po tipkovnici, mi pride na misel stih iz Čolićeve pesmi… Živiš u oblacima, mala… 🙂
Verjetno je nežnejši spol razvil sanjarjenje in fantaziranje o romantični ljubezni do popolnosti. In ja, dostikrat nas (verjetno) pri tem dodobra zanese in pričakovanja presegajo realnost. No, kdo bi vedel, kaj je preveč in kaj je premalo, kajne?
Spet na drugi strani je fascinantno odkrivanje, kako si ljubezen predstavlja nasprotni spol. Morda sama naivno izhajam iz prepričanja, da so tudi moški občutljiva bitja. Četudi jih od majhnih nog učijo, da je treba »bit dec« in solze enostavno zadržat. No, v Sloveniji se jih tudi zgodaj uči, da se solze dobro utopijo v kozarcu ali dveh žganega. Škoda. Ker se morajo že v rosnih letih učiti sprenevedanja in zanikanja samih sebe.
O ljubezni so skozi zgodovino človeštva razpravljali že številni. Predvsem pesniki in pisatelji, ki so znali v svojih zapisih do konca razodeti svojo dušo.
No ja, to je bilo stoletja nazaj. Sedaj smo v modernem, praktičnem 21. stoletju.
Pred časom sem na spletu zasledila članek o novi knjigi s pomenljivim naslovom Ljubezen ali današnja farsa, slovenskega avtorja Sebastiana Horvata. Ta v svojem izhodišču ugotavlja, da je zares srečnih le pet odstotkov parov. V isti sapi tudi zatrjuje, da ljubezen ni nič evforičnega ali bombastičnega. Da je ljubezen le razumsko stanje, kjer je prostora za čustev malo, ali sploh nič.
In da seks z osebo, ki ni tvoj partner, ni varanje. Pri tem previdno predvidevam, da definicij varanja pri prevaranih ni preverjal.
Prav tako je tip prepričan, da je spolnost samo fiziološka potreba, ki jo pač moramo zadovoljiti, kot vse ostale.
Močna in udarna izhodišča, ni kaj.
Verjetno v času, ko nam tempo življenja narekujejo instant teme in družabna omrežja, take teorije pijejo vodo bolj kot kdaj koli prej. Gibamo se v času, kjer odstotek zadovoljstva dvigneš tako, da zadovoljuješ svoje fiziološke potrebe. Enkrat jih pač zadovoljiš z neobvezujočim seksom s prsato sosedo ali postavnim sosedom, drugič s steklenico rujnega, tretjič z znašanjem besa in jeze nad svojimi otroci in tako dalje.
Živimo v času, ko so naše fiziološke potrebe pred potrebami drugih. In ko podivjano vedenje lahko opravičuješ z navadami živali in drugih kultur. Ko si pravila igre postavljaš sam, čeprav je na igrišču več igralcev. Ko jih jebe. Saj samo zadovoljuješ svoje potrebe. In bog ne daj, da ti kdo skakanje čez plot definira kot varanje, ker ga boš itak obdolžil, da je zafrustriran in zaplankan.
Horvat, moram ti čestitat. Nekateri so se z bedo slovenskih družin ukvarjali desetletja. Ti si jo rešil v instantni minutki. Zadovoljevanje fizioloških potreb je rešitev. Z njo se bo odstotek srečnih dvignil. Pajade!
…U ovim godinama ni ljubav više nije pobjeda… [Dino Merlin]
Pod mojim oknom 