Comeback

Hello, it’s me, I was wondering if after all these months you’d like to meet to go over everything… Verjetno so verzi Adele najprimernejši uvod za nov zapis na blogu Pod mojim oknom, ki je žalostno sameval skoraj leto dni. Ampak imam dober izgovor. Pravzaprav več njih. 🙂

Brez večjega premišljanja lahko rečem, da je bilo leto 2015 zame eno bolj razburljivih in dinamičnih. Tako poslovno, kot tudi zasebno. In to zgolj in samo v pozitivnem smislu. Veliko časa sem namenila službi in svoji novi funkciji, ki je od mene zahtevala veliko. A hkrati mi je dala veliko več, kot sem kdaj koli pričakovala.

A začnimo od začetka. 🙂 Namreč, vsem tistim, ki ste me v  zadnjih dveh letih brali, dolgujem rezime svojih novoletnih zaobljub za petnajstico, ki sem jih z vami delila prav tukaj.

Priznati moram, da sem aktivnosti za opravljanje izpita za avto na polno zagnala. A vsa ta prizadevanja so se neslavno sfižila. Toda z resnično dobrim razlogom. Saj ga je povozil bistveno večji, če že ne kar gromozanski projekt nakupa stanovanja.

Že v začetku prejšnjega leta sem pričela s smelim preverjanjem, kakšne bi bile možnosti kreditiranja. Toda moja tedanja banka se je temu vehementno upirala, češ, da je to misija nemogoče in da naj raje o tem projektu razmišljam, ko bom iz solo statusa vstopila v status dvojine. OMG, ja. Še na banki ni moderno bit samski, ha? 🙂

Kakor koli, očitno mi je bil nakup stanovanja lani usojen. Tako sem nekega soparnega julijskega večera iz čistega dolgčasa na spletu spremljala oglase za nakup stanovanja in končno našla način, kako brez prisilne poroke ali prodajne lastnih organov naposled kupim svoje stanovanje!

Priznam, pot ni bila lahka. Trajala je skorajda dva meseca in je na koncu obrodila sadove. Na jesen sem se tako vselila v simpatično stanovanjce z veliko svetlobe. My cozy crib. ❤

Nahaja se na obrobju centra Ljubljane, a je hkrati ravno prav skrit od vsakdanjega vrveža, saj ga obdaja prelep park z brezami. Je pravo malo ljubko zavetje in moja velika zmaga. Je moj dokaz, da lahko z vztrajnostjo in borbenostjo dosežem prav vse. Moj prijazni opomnik. Da naj se osredotočim na tisto, kar me res veseli. Na to me prijazno spominja slika v spalnici na komodi v barvi belega hrasta. In moje nenehno veselje, h kateremu se vračam kot majhen otrok.

Tako se s tem zapisom vračam k svoji sreči in veselju. Čas je, da pobrišem prah pod mojim oknom. In spet pišem. Čas je tudi, da se bolj posvetim k sebi. Saj je projekt Cozy Crib zaključen. 🙂

So… Hello from the other side…And never ever give up. ❤