Pisalo se je leto 1998, ko se je v slovenskih kinematografih vrtel film Outsider. Zgodba Seada Mulahasanovića, gimnazijca bosanskega rodu, je takrat dvignila veliko prahu in vzbudila mešane občutke. Najbolj primitivni so v tem filmu našli ogromno izvirnih štosov na račun Bosancev (beri: vseh narodov, ki bivajo južneje od Kolpe), spet bolj kritični so v njem našli ogledalo slovenski družbi, ki ni bilo prav lepo. Film je za seboj pustil mnogo sporočil. Eno izmed njih je tudi vprašanje o posameznikovem poreklu. Poreklo. Očitno tako pomembna komponenta v slovenski družbi, ki te lahko oblikuje ali pa zjebe do temelja. Tako kot nesrečnega Seada Mulahasanovića. Četudi je film orisal davno leto 1979, se zdi, kot da Slovenija 35 let kasneje ostaja popolnoma ista.
35 let kasneje, v času veseljačenja in čarobnih decembrskih dni, je Slovenijo iztirila zgodba še enega outsiderja. Katerega outsiderja, me boste vprašali. Veste, na tistega desetletnega dečka iz Tuzle mislim. Mali kratkohlačnik se je z materjo (verjetno v želji po boljšem življenju) preselil v razvito in urejeno Slovenijo. In ja, ker je Bosanec, ga to apriori naredi outsiderja. In kandidata za to, da ga zasmehujejo razvajeni in nevzgojeni paglavci. Ti imajo pravico Bosančku očitati, da nima kaj obleči in da nima kruha. In da kako narobe je, če je Bosanc. In kot da to še ni dovolj, imajo Bosančka tudi pravico premlatiti do modric. Da bo ja vedel, da je sedaj na slovenski zemlji.
Ja, outsider po slovenski klasifikaciji. Aha, ker je pri nas je narobe biti drugačen. Pa če si Bosanec, pohabljen, gej ali v osnovi drugačen, boš kanta za smeti vsakemu, ki si najde pet minut časa za grenjenje življenja. Pa naj bo to fašistoiden smrkavec iz šolskih klopi ali pa celo ravnatelj šole, ki bo v svetem prepričanju trdil, da si si batine pravzaprav zaslužil. Seveda. Sošolca se sme premlatiti le zato, ker ne želi oditi iz razreda! Hkrati avtoriteti šolstva ne bo niti nerodno priznati, da je nesrečnega otroka iz Bosne poslal med prave strupene kače, v razred, s katerim so že prej imeli težave. Vendar vseeno, tudi strupene kače so za Bosančka vredu, kajne. In na koncu, najbolj napačno pri vsem tem ni nasilje, ampak dejstvo, da je mama malega outsiderja zadevo pripeljala pred medije. Mar bi ja bila tiho in ne povzročala težav, saj imajo v šoli v Desklah vse pod kontrolo. Nemara bi ta isti ravnatelj šole ravnal enako, če bi se to dogajalo njegovemu otroku. Seveda, v dobri veri bi svojega otročka poslal med strupene kače in se mirno zanašal na sistem, ki nikoli (?) ne zataji.
Oh, ja, kljub vodi, ki je pretekla v 35 letih, outsiderji v Sloveniji ostajajo isti. To niso kriminalci, nasilneži, koruptivneži in podrepniki. Ne. Outsiderji v slovenskem prostoru ostajajo isti. To so čefurji vseh vrst, geji (ali po slovensko: pedri), Romi (ali po slovensko: cigani) in vsi drugačni. Lahko, da bo enkrat zmotila višina ali teža, drugič barva las in kože, tretjič kakšna telesna hiba. Ker očitno v Sloveniji brez dežurnih krivcev ali outsiderjev ne zmoremo. Potrebna nam je boksarska vreča, v katero lahko brez prestanka brcamo in jo mlatimo. In fino je, če je pri tem nema in tiha. Da udarce tiho sprejema. To imamo v Sloveniji radi.
Pozabljamo pa, da prej ali slej v življenju pride nekdo, ki nas skuša zatreti bodisi z verbalnim, bodisi z neverbalnim nasiljem. In da nam takrat apatija do nasilja ne bo pomagala. Zato se je vsakič ob nasilju dobro spomniti na misel nemškega pastorja Martina Niemӧllerja…
»Najprej so prišli po komuniste, vendar nisem spregovoril, ker nisem bil komunist. Nato so prišli po sindikaliste, vendar nisem spregovoril, ker nisem bil sindikalist. Nato so prišli po Jude in nisem spregovoril, ker nisem bil Jud. Potem so prišli pome, vendar ni bilo več nikogar, ki bi v mojem imenu sploh lahko protestiral.«
Pod mojim oknom 